S05E03 Jure Čuhalev: Kako preživeti kot inženir v dobi AI

V novi epizodi Ogrodja smo gostili Jureta Čuhaleva, inženirja z več kot petnajstletnimi izkušnjami pri razvoju storitev in produktov ter soustvarjalca nekaterih najbolj prepoznavnih slovenskih spletnih projektov. Z gostitelji Otom Brglezom in Andražem Srako so se sprehodili skozi vrsto tem, ki definirajo trenutno realnost slovenskega IT sektorja - od mreženja in karierne poti, prek reziljentnosti sistemov in legacy kode, do največjega vprašanja današnjega časa: kako se kot inženir pozicionirati v dobi umetne inteligence.

Obstaja "secret society" slovenskih inženirjev?

Pogovor se odpre s pol-šaljivim vprašanjem, ki pa hitro razkrije nekaj zanimivih vzorcev. V Sloveniji res obstajajo neformalne mreže, ki pomagajo mladim inženirjem do prvih priložnosti — bodisi prek profesorjev, ki povezujejo študente s svojimi industrijskimi partnerji, bodisi prek startup skupnosti, kjer se sposobni posamezniki hitro opazijo. Bolj formalno je to organizirano znotraj Slovenskega Tehnološkega Foruma, gospodarsko-interesnega združenja tehnoloških podjetij, ki išče dialog z vlado in pomaga oblikovati regulativo.

Za juniorje, ki šele vstopajo na trg dela, je Juretov nasvet jasen: fizični meetupi in hekatoni ostajajo najboljša strategija. Tam spoznaš kolege, druga podjetja in dejansko gradiš mrežo. V zadnjih letih pa se temu pridružuje še en močan trend — building in public na LinkedInu in drugih drubenih omrežjih, kjer slovenski razvijalci vse pogosteje delijo svoje prototipe, demoe in proces dela. Tisti, ki resnično izstopajo, redko ostanejo neopaženi.

Karierna pot: kdaj ostati, kdaj iti?

Eno osrednjih vprašanj epizode je, kako razmišljati o menjavi služb. V Sloveniji še vedno prevladuje pričakovanje "zvestobe" — daljša doba pri eni firmi naj bi pomenila resnost in zanesljivost. V tujini je dinamika drugačna: raznolikost izkušenj in pogoste menjave (znotraj smiselnih okvirov) lahko štejejo kot prednost. Konsenz med sogovorniki: dve do tri leta običajno zadostujejo, da spoznaš domeno in organizacijo. Po tem obdobju pa se vsak inženir mora vprašati — ali še rastem, ali se mi investicija časa še vedno splača? Pri zelo velikih korporacijah je dve leti morda premalo, da bi karkoli zares premaknil; pri tipični slovenski firmi pa do takrat verjetno že obvladaš večino izzivov.

Pogovor se dotakne tudi ljudi, ki te ambicije rasti nimajo — in to je v redu. Service jim je delo, ne identiteta; izpopolnjujejo se v drugih sferah življenja. Vprašanje pa je, ali firma takim posameznikom dovoli ostati ali jih sili v nenehno napredovanje.

Talent, izstopanje in problem "diamantov"

Zanimiv segment se ukvarja z idejo, da pravi "diamanti" — recimo udeleženci računalniških olimpijad, ki so napisali svoj programski jezik še pred fakulteto — niso nujno najboljši fit za vsako ekipo. Tak človek bo verjetno hotel delati na zahtevnih, eksotičnih problemih, ne pa na vsakodnevnih poslovnih izzivih tipične slovenske firme. Kulturna usklajenost in dejanske potrebe ekipe pogosto premagajo surovi talent.

Iz tega se razvije razprava o mentorstvu, kjer Jure izpostavi pomembno opažanje: v Sloveniji pogrešamo bolj sistematičen pristop k vzgoji juniorjev. Zdrava firma bi morala imeti približno 10–20 % "svežega" potenciala — torej juniorjev, ki jih ekipa aktivno mentorira. Manjši deleži so dolgoročno slabši za firmo, saj povzročajo stagnacijo in onemogočajo nadaljnji razvoj. Seveda mora biti firma dovolj velika in razpolagati z energijo, da si tak pristop privošči — pri 100 zaposlenih se to že začne smiselno odpirati.

Trg dela 2026: dobre službe so postale redkejše

Sogovorniki delijo občutek, da je trg dela danes bolj zategnjen kot pred štirimi ali petimi leti. Več ljudi sprašuje za priporočila, več folka aktivno išče izhod iz trenutne situacije. Hkrati pa Jure izpostavi tudi pozitivni trend: slovenske firme so postale plačno konkurenčne. Razlogov je več — sprememba pri obdavčitvi s.p. in d.o.o., dvig plač v lokalnih tehnoloških podjetjih, prisotnost mednarodnega kapitala ter vrnitev nekaterih kolegov iz tujine z odličnimi pogoji.

To pomeni tudi nekaj novega: slovenske firme razmišljajo, da bi nekoga lokalno celo pomagale šolati, namesto da iščejo cenejšo delovno silo nekje južneje ali vzhodneje od Slovenije.

Odpornost sistemov: na papirju proti realnosti

Eden najbolj iskrenih segmentov pogovora se nanaša na disaster recovery prakse. Jure pripoveduje o različnih tehnikah, ki jih uporabljajo zrelejše organizacije: kolektivni dopusti, kjer se ena oseba namerno izključi iz dosega, da ekipa testira, ali se lahko znajde brez nje; sistemi tipa "chaos engineering", ki naključno ubijajo strežnike; redni postmortem ritmi po incidentih.

Njegovo opažanje je ostro: v Sloveniji se to pogosto izvaja samo na papirju. Imamo dokumente, plane, procedure — a ko pride do realne situacije, se izkaže, da nihče ne ve, kaj zares storiti. V tujini, predvsem pri večjih strankah, je drugače: tam je disaster recovery del operativne realnosti, redno se izvaja, redno se posodablja.

Pomembna ugotovitev iz pogovora: v incidentih ne smejo biti samo inženirji. Srednji menedžment mora biti vključen v reševanje od trenutka, ko se zgodi — ne naslednji dan iz e-pošte. Le tako lahko biznis stran resnično razume realnost, kar omogoča pravilne odločitve glede komunikacije s strankami, prioritet in resursov.

Legacy koda in zakaj PHP4 še vedno teče v produkciji

Anekdotsko, a hkrati zelo poučno: pogovarjajo se o tem, kako PHP4 koda še vedno teče v produkciji nekaterih sistemov, kontejnerizirana na modernih ARM strežnikih. Vsi bi se je radi znebili, a biznis logika je v njej tako gosto prepletena, da prepisovanje ni vredno truda — dokler ne pride zunanji pritisk.

Ta zunanji pritisk pa zdaj prihaja: nova evropska regulativa (EU Cyber Resilience Act (CRA)), security auditi in zahteve po čistih dependencies bodo silili firme, da modernizirajo. Jure je realističen — včasih ni pravega časa za "rewrite", saj v starem sistemu ni dodane vrednosti, le ohranjanje obstoječega prihodka. Inženirji, ki vstopijo v take projekte, se morajo naučiti komunicirati realnost in si izbirati bitke.

Slovenski projekti: petnajst let evolucije

Posebej topel del epizode je Juretova refleksija o dolgoletnih projektih, na katerih je sodeloval — od Prevoz.org pa do drugih popularnih slovenskih spletnih platform, ki so vrh svojih kategorij. Eden od projektov je star že petnajst let.

Skozi ta projekta je doživel celotno evolucijo spletnih tehnologij. Vsak nov projekt je pomenil preizkus ene nove tehnologije — od starih CSS pristopov, prek Bootstrapa, do Tailwinda. Včasih so to bile slabe odločitve, ki danes povzročajo bolečine pri vzdrževanju, a vse skupaj je bilo neprecenljivo učenje.

Zanimivo spoznanje: za nobenega od teh projektov niso vedeli, da imajo skalirne probleme. Stvari so umrle, šele potem so razumeli, zakaj. Sodobna infrastruktura je toliko napredovala, da v Sloveniji praktično ne moreš doseči meja klasičnega skaliranja — populacija je preprosto prenizka. Bolj pomembno je razmišljati o reziljentnosti in dobrem sistemskem designu.

System design intervjuji prihajajo v Slovenijo

Še pred petimi do osmimi leti je bil system design intervju nekaj, kar si srečal samo, če si se prijavljal v velike tuje firme. Danes je to standard tudi pri slovenskih delodajalcih. Jure je naredil AWS certifikat prav zato, ker je hotel formalizirati znanje, ki ga je potreboval pri intervjuvanju kandidatov.

To je še en znak, kako je slovenski IT trg dozorel — od kvalitete ekspertize do procesov, s katerimi firme ocenjujejo talent.

Engineering management: talent ali veščina?

Prehod iz inženiringa v management je tema, ki sogovornike očitno zanima na osebni ravni. Jure deli zanimivo opažanje: ljudje, ki so kdaj vodili ekipo, imajo bistveno boljše sposobnosti navigirati lastno kariero — ne nujno boljše tehnične veščine, ampak bolje razvite poslovne in komunikacijske sposobnosti.

Ali se da managerstva naučiti? Verjetno ja, a Jure izpostavi pomemben strukturni problem: inženirji imajo izjemno bogato javno znanje — knjige, podcasti, konference. Engineering managerji pa imajo bistveno manj. Manjka neka skupnost, kjer bi managerji odkrito delili izzive: "kako narediti budget planiranje, ko si tri leta v vlogi?", "kako se lotiti ti situacije?". Tu je ključen "telefonski prijatelj" — mreža zaupanja vrednih sogovornikov, ki jih lahko pokličeš v specifičnih situacijah.

Jure poudari tudi razliko med evropsko in ameriško realnostjo managementa. V ZDA imaš dvotedenske odpovedne roke, v Sloveniji dvomesečne. Veliko ameriških praks (Medium članki, konference) preprosto ni neposredno aplikabilnih — če nekoga prepričaš, da se ti pridruži, se pojavi čez tri mesece, ne čez dva tedna.

AI

Zadnja tretjina pogovora se posveti najpomembnejšemu vprašanju: kako se kot inženir pozicionirati v realnosti, ko AI fundamentalno spreminja delo?

Juretova osnovna teza je preprosta: ignoranca je najslabša strategija. Ne moreš se pretvarjati, da AI ne obstaja. Hkrati pa to ne pomeni slepega navdušenja — testiraj, eksperimentiraj, razumi tako koristi kot pasti. Tvojo domeno moraš še naprej obvladati. AI je orodje, ne nadomestek razumevanja.

Sogovorniki si izmenjajo skrb glede fragmentiranja pozornosti: agentno delo lahko vodi v multitasking, kjer imaš naenkrat odprtih preveč front. Tudi če delajo agenti, ostaneš ti v vlogi orkestratorja — moraš nadzirati, kaj se dogaja.

Po drugi strani Jure deli tudi optimističen pogled: Google je bil zadnja leta vse manj uporaben, AI pa končno omogoča dober začetek raziskovanja. Ne za končne odgovore, ampak za usmerjanje — "katere tri knjige bi naslovile pisanje strateških dokumentov za inženirsko organizacijo te velikosti?". To je pristop, ki ga je iskalnik nekoč obljubljal, a ga ni več zmogel.

V firmah že nastajajo AI frakcije

Eno najbolj ostrih opažanj epizode: v slovenskih firmah se že oblikujejo frakcije glede AI — evangelisti, ki ga aktivno pušajo; nevtralneži; in popolni nasprotniki. Managerji so postavljeni v zanimivo situacijo: kako voditi ekipo, kjer ima del ljudi principielen odpor do orodja, ki ga firma sprejema kot strateško? Včasih je odgovor jasna direkcija od zgoraj — ko firma reče "to delamo", se večina ljudi prilagodi.

Kaj si želi sam

Proti koncu epizode Jure deli osebne načrte: več konferenc, več izobraževanja, morda vrnitev k javnemu nastopanju. Zanima ga, kako se odmakniti od dejanske implementacije in se bolj posvetiti izluščenju vrednosti — sedeti zraven inženirja, dogovoriti pristop, postaviti avtomatizirani sistem, predstaviti ga širši ekipi, da postane reziljentna celotna organizacija.

Ne vleče ga k "fancy" tehnologijam ali računovodskim programom. Vleče ga k zanimivim ljudem in zanimivim problemom, ne glede na to, v kateri industriji ali vlogi se to zgodi.