Miha Medven: anketa o plačah 2026 in kaj AI pomeni za programerje

Jure Čuhalev je v Ogrodje znova povabil Miho Medvena, avtorja vsakoletne ankete o plačah slovenskih razvijalcev. Del o plačah je bil kratek, saj se plače letos skoraj niso spremenile. Zato sta večino pogovora namenila temu, kako umetna inteligenca spreminja delo razvijalcev: od lokalnih modelov, pregledovanja pull requestov in sestave ekip do juniorjev, ki iščejo prvo službo, in poklicne identitete, ki se maje.

Miha nima nobene plačljive AI naročnine. Lokalno poganja model Qwen prek llama.cpp, saj so mu omejitve šibkejših modelov izziv, ki ga sili k bolj premišljenemu delu, namesto da bi takoj posegel po Opusu. Za velike ekipe z ustreznim proračunom se mu zdi smiselno najeti GPU-je in gostiti lastne modele, kot je to storil Revolut, saj tako rešijo tudi skladnost in varnost. Manjši agenciji po njegovem zadošča osnovna, 20-dolarska naročnina na Claude ali Codex in malo bolj premišljeni prompti. AI je orodje, ki se ga je treba naučiti. Kar je na projektu delovalo pred mesecem dni, danes pogosto ne deluje več, zato si v ekipi sproti izmenjujejo izkušnje. Jure, ki hkrati uporablja Claude, Codex, OpenRouter in Pi, je dodal, da že pol leta vsako idejo najprej da AI-ju in da mu ga praktično ne uspe več spraviti do napake. Za prelomnega ima computer use v najnovejših modelih OpenAI: v slovenščini se lahko po slušalkah pogovarja z računalnikom, ta pa zanj klika po Google oglasih ali primerja cene na Bookingu. Po javnem odzivu na napade s prompt injectionom agenti ne kliknejo več nobenega dialoga, ki bi spominjal na gesla ali plačilne kartice, zato so po njegovem varnejši, kot jih prikazujejo mediji.

Miha je opozoril, da je pri vsaki debati o AI-ju treba biti specifičen. Pri prepoznavanju besedila in slik je vsak boljši model velika pridobitev. Kdor z AI-jem izdeluje spletne strani za prodajo, pa izboljšav skoraj ne opazi in mu je Haiku pogosto čisto dovolj. Novi benchmarki imajo zato vse manjšo praktično vrednost. Tudi Postgres, ki je 15 % hitrejši, ne spremeni dejstva, da aplikacija na PHP 7 še vedno služi denar. Dober software ostaja dober software, ne glede na to, kako je nastal, tako kot je miza dobra, ne glede na to, ali jo je mizar sestavil z električnim izvijačem. Razvijalci niso plačani za pisanje kode, sicer bi bili vsi avtorji odprte kode milijonarji. Zato tudi poplava mikro SaaS-ov in klonov, ki jih kdo zgradi v enem tednu, sama po sebi ne ustvarja vrednosti za trg. Jure je ugovarjal, da je to, da si lahko kdorkoli z enim promptom naredi in brezplačno gosti svoj Calendly, vseeno resnična vrednost. Miha je pritrdil, da vrednost za posameznika obstaja, kot jo ima zanj sledilnik službene FIFA lige, ki ga na trgu ne bi prodal. Debato o AI-ju po njegovem močno poganjajo čustva in strah, da človeško delo izgublja vrednost. Številke tega ne potrjujejo, svet pa bolj kot umetna inteligenca pretresajo vojne in 10-odstotna podražitev goriva.

Anketa vsako leto ponovi ista vprašanja, saj Miho zanimajo trendi. Rezultati so zaostali kazalniki, ki ne napovedujejo prihodnosti. Mediana in modus sta ostala enaka, povprečje se je zaradi višje minimalne plače malenkost dvignilo, odstopanje pri plačah nad 10.000 EUR bruto pa je verjetno napaka vzorca. Delež juniorjev je enak kot lani, zato se trg zanje ni poslabšal, je pa v primerjavi z zadnjimi štirimi ali petimi leti precej strožji. Pokoronsko obdobje je bilo mehurček z dvakrat večjim povpraševanjem: ljudje so dobivali službe brez dneva izkušenj, podjetja pa so jim plačevala bootcampe. Tega po Mihovem mnenju brez novega dogodka, kot sta bila korona in brezobrestni krediti, ne bo več. Medtem ko zaposlovanje v Sloveniji upada, se v razvoju ohranja, podjetja pa nove ljudi iščejo prek drugih kanalov kot nekoč. Letošnja anketa kaže, da so razvijalci manj pripravljeni menjati službo. Razlog je deloma strah, deloma pa to, da so tisti, ki so se zaposlili po koroni, za današnje razmere preplačani. Ob menjavi zato lahko pričakujejo primerljivo ali celo nižjo plačo, velikih povišic ni pričakovati, o usklajevanju z inflacijo pa bo treba resno govoriti. Miha, ki je začel delati leta 2012, pokoronsko obdobje opisuje kot najboljše v zadnjih dvajsetih letih in dvomi, da se bo ponovilo.

Jure je spomnil, da bi pred petimi leti svetoval prešolanje v React ali Go, danes pa si ne predstavlja, da bi na meetupu komu priporočil Rust ali Zig. Miha je odgovoril, da je treba iti v domeno in ne v programski jezik. Bolje plačana so bila najprej delovna mesta v strojnem učenju, nato v kriptu, danes pa v AI-ju. Več kot jezik štejeta delo za tuje podjetje oziroma trg in dober pristop. Od seniorja se je že prej pričakovalo, da se nov jezik ali framework nauči v dveh ali treh tednih, dobri inženirji pa se nikoli niso istovetili z jezikom, ki ga pišejo. Osnove ostajajo iste, na novo odkrivamo le, kako dober software napisati z umetno inteligenco. Jure je odprl vprašanje okusa: kdo odloči, kaj je dobro, ko ni več časa, da bi ideja zorela, in ko se namesto treh tednov razmisleka o pretežkem gumbu ta preprosto vedno zgodi. Miha meni, da je za učenje vedno potreben trud. Nekoč je bila to pot v knjižnico, potem YouTube, danes pa stopnice namesto dvigala. AI je odlično orodje za končni rezultat, a slabo za vadbo: tako kot njegov otrok pri računanju s prehodom potrebuje trud, da razume koncept, ga potrebuje tudi junior. Sam je nekoč mesec dni porabil za kalkulator na Androidu, zato juniorjem iskreno ne zna povedati, kako se bo trud učenja videl v dobi AI-ja.

Mihova sanjska ekipa ni piramida z arhitektom, seniorjem in juniorji, temveč je medfunkcijska. Sestavljata jo dva programerja ter nekdo iz podpore uporabnikom in nekdo s pravnega področja, skupaj pet ali šest ljudi, ki sami ustvarijo poslovno vrednost. Pravnik na dnevnem sestanku opozori na osebne podatke in vsi vedo, da bo projekt, ko bo to rešeno, zaključen in plačan. V takšni ekipi se junior uči poslovnega in produktnega razmišljanja, na primer kako kodo za izdajo računov zasnovati tako, da bo brez težav zdržala pogoste spremembe davčnih stopenj. Takšno izkustveno znanje dobiš le tako, da sprejemaš odločitve in nosiš posledice, saj se zakonitosti pomnilnika in procesorja niso spremenile. Najtežji problemi so poslovni robni primeri, ki jih ni ne v dokumentaciji ne v programskem jeziku. Jure je to primerjal z vajeništvom. Miha je pojasnil, da senior na isto vprašanje odgovori z desetimi podvprašanji o regulativi, o tem, kdo je napisal zahteve, in o tem, ali gre za storitev ali produkt. To je obenem tudi najboljši kontekst za prompt.

Prostor za juniorje bo po Mihovem mnenju vedno: so približno pol cenejši in jih podjetje lahko vzgoji po svoji podobi, medtem ko senior pride z že izoblikovanimi mnenji. Razlika je v tem, da jih podjetja danes zaposlujejo, ker to želijo, in ne, ker morajo. Velike multinacionalke jih zato ne potrebujejo veliko, manjše ekipe pa si mentorstvo lažje privoščijo. Jure meni, da mora junior poleg programiranja in uporabe AI-ja pokazati tudi zanimanje za panogo, na primer blog o financah ali posnetke svojih robotov iz Lega. Miha se mu zdi to previsok prag. Mlade generacije so navdušene nad drugimi stvarmi, kar je za ekipe dobrodošla raznolikost. Problem vidi drugje, pri ljudeh, ki imajo strast, nimajo pa osnovnih veščin. Iskalcem prve službe svetuje vztrajnost, ki je že sama po sebi veščina, ki jo delodajalci iščejo. Naj delajo projekte za društva in prijatelje, saj je to poklic, ki temelji na veščini, tako kot pri električarju ali mizarju. Sam je prvo delo iskal devet mesecev. Jure je opozoril, da je juniorja težko zaposliti povsem na daljavo in da se bo morda moral preseliti v drago mesto ali se voziti. Miha je odgovoril, da pri prvi službi ne moreš biti izbirčen, saj imaš malo pogajalske moči. Pričakovanja iz časa, ko je bilo dela na daljavo na pretek, se bodo morala prilagoditi. Po treh ali štirih letih mediana zraste za približno 1.000 EUR: začetnik morda začne pri 2.000 EUR bruto, po šestih do osmih letih pa je verjetno pri štirih do petih tisočih.

Jure, ki je delal v pisarni, nato dolgo na daljavo, zdaj pa hibridno, je priznal, da vidi smisel v vrnitvi v pisarno. Pisanja kode je manj, skupno branje izhoda AI-ja in risanje na tablo pa sta postala vrednejša. V pisarni vidiš, da je sodelavec zatopljen v misli, na Slacku pa le zeleno ikono. Miha je dodal, da so si v ekipi dogovorili lastne znake za delo na daljavo. Najboljša izkušnja zanj so bili obiski strank skupaj s prodajniki, ko so programerji videli, kako ljudje uporabljajo njihov software, kar danes imenujemo forward deployed engineering. Inženirja razume kot tehničnega izvajalca, produktnega inženirja pa kot nekoga, ki razume poslovni problem, sodeluje pri specifikaciji in zahtevah ter razmišlja, kako bo funkcionalnost prišla do uporabnikov. Prepogosto se namreč zgodi, da gre tiket v »done«, marketing pa pol leta ne pošlje obvestila. Inženirji so po njegovem v marketingu, produktu in projektnem vodenju le juniorji. Ni treba vsega znati, dovolj je, da razumeš celotno verigo in se vprašaš, ali kdo sploh uporablja funkcionalnost, ki je zunaj že dva meseca. Ekipe naj bodo postavljene okoli toka vrednosti in merjene po tem, kar dostavijo, ne po kodi ali tiketih. Kot primer je navedel ekipo za integracijo CRM-ja z inženirjem, pravnikom, podporo in projektnim vodjo, pri kateri zaključena naloga pomeni račun stranki naslednji mesec. Jure je potegnil vzporednico z enotnim repozitorijem kode v Googlu in Facebooku, kjer lahko vsak popravi napako v katerem koli produktu.

Česar AI ne bo rešil, je management: organizacija dela, procesi in pogovori z ljudmi. Spremembe zahtevajo veliko popravkov smeri, njihove učinke pa vidiš šele po mesecih ali letih. Na začetku leta je šlo prehitro. Število pregledov kode je naraslo, pregledovalci so izgoreli, kolektivno spoznanje, da ima tisti, ki odobri, večjo vrednost od tistega, ki je kodo napisal, pa je trajalo pol leta. Jure je opisal ameriški način vodenja s tedenskimi pogovori ena na ena in retrospektivami. Krize, ki so prej prišle na tri ali šest mesecev, zdaj prihajajo vsak drugi teden, ko Anthropic izda nov model. Miha je dodal, da varnostni vdori pokažejo, da je najpomembnejši software v podjetju pogosto kakšna stara aplikacija na PHP 7. Prihodnost vidi v posameznikih, saj so programerji kot pisatelji: nihče ne želi tisoč neimenovanih avtorjev, temveč svojega Tolkiena. Podjetja s 100 milijoni prihodkov in enim samim človekom, ki vse sprompta, pa ne bo. Instagram je imel ob prodaji za milijardo 11 ljudi, WhatsApp pa podobno majhno ekipo, a res velike stvari potrebujejo raznolikost. Dobro usklajena majhna ekipa strokovnjakov ima lahko z AI-jem desetkrat do stokrat večji učinek.

Jure se je vprašal, ali bo software, kjer nekdo naenkrat doda 50.000 vrstic kode, ki jih nihče ne pogleda, razpadel. Miha meni, da je bilo tako vedno in da velik del softwara ne potrebuje biti tako dober. Claude pade enkrat na dan, ljudje pa ga še vedno uporabljajo, podobno kot GitHub in AWS, dokler se to ne pozna pri financah. V bankah, medicini in financah pa še vedno pregledajo vsako vrstico, saj vrednost ni koda, temveč zanesljivost celotnega sistema. Jure je omenil novo izdajo knjige Charity Majors o observabilityju, ki svetuje, da agentu daš vse podatke OpenTelemetry. To je v nasprotju s strahom, da Anthropic ne sme videti produkcijskih podatkov. Miha je to primerjal z razliko med mizarjem in IKEO. Opozoril je na novo odvisnost od enega orodja, ki postane enako kritično kot preostala infrastruktura: kaj narediš, ko neha delovati ali ko ponudnik podvoji ceno? Software, narejen pred AI-jem, s tem ni izgubil vrednosti. Tudi storitev, ki jo še vedno nalagaš prek FTP-ja, je vredna, dokler služi denar. Spomnil se je tudi kolega, ki je tipkal z dvema prstoma, a so bile njegove stvari tako dobre, da sta bila na koncu enako hitra.

Pred desetimi leti je Facebook po nesreči objavil svojo izvorno kodo in izkazalo se je, da koda sama po sebi ni vredna veliko. Vredni so storitev, uporabniki, poslovni model, zanesljivost in certifikati. Ko bi AI znal ustvarjati tudi to, bi bila to prava revolucija. Do takrat je naloga v tem, da pohitritev pisanja kode prenesemo v celotne poslovne procese, in kdor bo to prvi ugotovil, bo imel veliko prednost. Ekipe lahko marketingu in prodaji že danes napovejo, da bodo prvo različico dobili v polovici časa, in morda prvič v zgodovini IT-ja držijo roke. Implementacija je bila vedno le okoli 20 % procesa. Zdaj postaja očitno, da programerji niso ozko grlo, temveč je to pridobivanje znanja v celotni verigi, ki je močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši člen.

O pregledovanju pull requestov, ki je po Mihovih besedah tema vsakega drugega pogovora, ima jasno mnenje. ISO in SOC 2 ga v večini panog ne zahtevata in večinoma gre za cargo kult, prevzet z interneta. Da bi pri pregledih lovili napake v kodi, je farsa. Pravi namen je deliti razumevanje poslovne logike, saj je koda nedvoumen jezik in je prevod poslovne realnosti vanj treba skupaj premisliti. Pri pregledu zato ne gleda kode, temveč avtorja sprašuje, kaj želimo doseči, kaj je ugotovil v starem sistemu in kdo je to že preizkusil. V njegovih ekipah je pomembnejši tisti, ki odobri, saj prevzame odgovornost za tuje delo. Danes se zatakne, ker avtor ne zna pojasniti, zakaj je AI nekaj naredil tako, in mora kontekst pridobiti pregledovalec. Podobno velja za prakse od TDD in BDD do DDD, ki jih uporabljamo, ne da bi vedeli zakaj, ter za feature flage. Ti dobijo smisel šele, ko projektni vodja razume, da lahko funkcionalnost vklopi sam, tudi v soboto. Njegovo vodilo je, da ne slediš dogmam, ki jih ne razumeš. Jure je dodal, da se morajo ekipe zdaj veliko več pogovarjati in postajajo podobne produktnim in marketinškim ekipam. Boljših procesov pa ni od koga ukrasti, razen morda od zdravniških vizit.

Miha je opazil, da je programiranje v paru povsem izginilo, čeprav je pregled kode opravilo kar sproti, in razmišlja, ali se bo vrnilo kot opazovanje seniorja pri promptanju. Oba sta priznala, da je promptanje nenavadno intimno. Jure ne bi rad, da kdo bere njegove preproste prompte ali posluša njegove večminutne glasovne monologe računalniku. Mihi je nerodno, ker ga je strah, da bi drugi videli, da so njegovi prompti slabi, tako kot so se juniorji nekoč bali pokazati svojo kodo. Kot diplomant FDV-ja meni, da je komunikacija postala pomembnejša od programiranja in da se bo poklic zaradi računalnikov končno naučil komunicirati. Za prihodnje leto napoveduje nekaj podobnega agilnemu manifestu za delo z AI-jem.

Jure je povedal, da z modeloma Fable in Opus končno uresničuje ideje iz let 2010, 2015 in iz časa korone, podjetja pa izvajajo naloge, za katere so mislila, da ne bodo nikoli prišle na vrsto. Miha backloga nikoli ni priznaval: kar je pomembno, delaš ali je naslednje na vrsti, kar se vrne, pa je bilo vredno. Zdaj, ko je delo tako poceni, potrebujemo nov občutek za to, kaj je pomembno, in fokus, saj tudi z več agenti hkrati delaš eno stvar. Jure meni, da imajo produktni vodje danes čaroben čas, saj sami promptajo in odpirajo pull requeste, ki jih programerji težko zavrnejo. Hkrati je to čas streznitve, saj se iz dvajsetih let v startupih spominja zmote »build it and they will come«: to, da nekaj zgradiš, še ne pomeni, da bo kdo to uporabljal. Miha dvomi, da lahko inženirji tu veliko pomagajo, saj je za uspeh softwara potrebna cela mešanica ljudi, od vizionarja in oblikovalca do vplivneža. Software, ki se po navodilih uporabnikov sam spreminja, se mu ne zdi obetaven. Uporabniki namreč povedo problem in rešitev, dober produktni vodja pa zaupa problemu in rešitev zavrže, te odločitve pa AI ne more prevzeti.

Jure kljub temu vidi novo priložnost. Napredni uporabniki z dobrim občutkom za produkt bodo lahko z agentom prilagajali svoja orodja, na primer terminalske multipleksorje, povezane prek MCP-ja z Jiro in GitHubom. Ko bodo svoje predelave delili s skupnostjo, pričakuje »Dota trenutek« v produktivnem softwaru, tako kot je iz moda za Warcraft nastala cela nova industrija. Software brez API-ja ali MCP-ja je zanj že razlog za menjavo. Lokalne banke, kot je NLB Klik, bi z MCP dostopom samo za branje lahko pritegnile stranke nazaj od neobank. Miha je to primerjal s kitajskim WeChatom in pritrdil, da so se pričakovanja tehnično podkovanih uporabnikov v zadnjem letu močno zvišala. Pri odprtih podatkih je vedno najtežje to, da jih oplemenitiš, zato si želi, da bi znova investirali v novo generacijo, kot v času Hekovnika. Ovira za vstop je padla, strokovno znanje s področja pa je postalo vrednejše. Namesto PowerPointa danes predstavljaš že prototip, ki ga lahko klikaš. Poklicu po njegovem manjka produktnega in poslovnega znanja. Morda ne potrebuješ več petih programerjev, še vedno pa potrebuješ pet ljudi s pravim znanjem.

Jure je priznal občutek izgube, ker se zaradi AI-ja verjetno nikoli ne bo zares naučil Haskella. Miha je odgovoril, da je bila napaka že v tem upanju. Poklicna identiteta je bila absurdno vezana na programski jezik, podobno kot če bi se gradbenik predstavljal kot uporabnik Makite ali zdravnik po znamki stetoskopa. Iz privilegiranega položaja smo precenjevali, kako pomembno je, da v Reactu uporabljamo useEffect. Zdaj sledi obdobje žalovanja. Prejšnji prehodi na mobilne naprave, blockchain ali React so ohranjali prenosljive veščine, tokrat pa gre za povsem nov opis dela, ki ga še nihče ne pozna. Pogovor se je dotaknil tudi starejših inženirjev v tujini, ki se raje upokojijo, kot da bi čakali, kako se bodo karte obrnile. Jure se je vprašal, ali je to spet zlata mrzlica kot v času Hekovnika in Railsov okoli leta 2010, ko bi bilo vredno dati odpoved in živeti poceni, saj danes posamezniki sami gradijo projekte, za katere so nekoč potrebovali ekipo s financiranjem. Miha svari pred loterijsko logiko. Slišimo za vsakega dobitnika, ne pa za milijone poražencev, 90 % novih podjetij pa ne preživi desetih let. Odločite se z vsemi informacijami in imejte varnostno mrežo. Jure je zaključil, da naj ljudje vseeno poskušajo, vsaj čez vikende s subvencioniranimi tokeni, služba z redno plačo pa je danes vredna veliko. Miha je dodal, da je strah, da bodo programerji jutri izumrli, odveč. Preizkušajte orodja, učite se, razmišljajte o produktih, padite, poberite se in jutri poskusite znova.